Za nami je letošnji jesenski izlet po Črni gori. Po dolgem času smo napolnili dva avtobusa. Potovalo nas je 85, kar je res lepa številka. Izlet je bil štiridnevni in je trajal od 20. do 24. septembra. Spet smo potovali s turistično agencijo Alpetour d.d. Kranj in vodičkama Majdo Tratnik in Mersijo Djogić – Meri.
Črna gora je obkrožena s prozornim morjem, okovana z belim kamnom, obsijana z mediteranskim soncem. Je ena zadnjih oaz Evrope, kjer še lahko pobegnemo pred hitrim tempom kapitalistične civilizacije. Ne glede na to, skozi katera vrata pridemo v deželo, povsod nas spremlja nedotaknjena gorata narava, ki s spušča k turkiznemu morju.
Moram pa povedati, da stereotip o »lenih« Črnogorcih, ki se ga radi poslužujemo, sploh ne drži. Črna gora se razvija v sodobno, urejeno in predvsem turistično deželo. Mogoče temu pripomore tudi dejstvo, da ni imela vojnih grozot, kot ostale države bivše juge. In Črnogorci so prijazni, ustrežljivi in nasmejani ljudje.
Izlet smo začeli v sredo ob 22. uri iz Kamnika, to je bil avtobus A, avtobus B pa iz Domžalske avtobusne postaje. Nočna vožnja je minila hitro, v začetku smo seveda klepetali, se šalili, potem pa se počasi umirili in zasanjali. Malo so nas motili prehodi državnih mej (Hrvatska, Bosna in Črna gora), ampak presenetljivo so minili kar hitro.
Dopoldanska vožnja nam je minevala ob uživanju narave narodnega parka Durmitor, območje so zaradi neverjetnih naravnih značilnosti uvrstili na seznam Unesco, kanjon reke Tare je namreč največji in najgloblji v Evropi, na nekaterih območjih si je reka utrla pot tudi do 1300 m globoko. Narava je neokrnjena, avtocest ni, na cesti lahko srečaš tudi krave in pujske. Ustavili smo se v Žabjaku in sprehod do slikovitega Črnega jezera nam je po urah vožnje prav dobro del. Pa sveži zrak tudi in pogledi na nabrane gobe, ki jih domačini ponujajo. Nehote se mi utrne primerjava z našo Pokljuko. Po obvezni kavici v malih prijetnih »kafičih«, smo se odpeljali do Nikšiča, kjer smo prenočili.
Naslednje jutro je sledil ogled samostana Ostrog, ki je manastir srbske pravoslavne cerkve, čeprav ga obiskujejo verniki vseh ver iz vsega sveta. Zgrajen je bil leta 1665, posvečen pa je svetemu Vasiliju Ostroškemu, ki je tu tudi pokopan. Že sama lokacija je fascinantna. Zaradi ozkih poti smo se morali presesti v manjše kombije, nekateri pa so šli peš in malo bolj zadihani prisopihali pod steno. Zanimiva je trta, ki raste dobesedno iz skale. Sledila je vožnja do glavnega mesta Podgorice (bivši Titograd), ki nas je presenetil s svojo prostranostjo, urejenostjo in zelenjem. Kratek postanek za kavico. Nekateri so se tudi odločili in se z ladjico zapeljali še po bližnjem Skadarskem jezeru, ki je največji rezervoar sladke vode na Balkanskem polotoku, svojevrstna združba ptic, rib, edino gnezdišče pelikanov v tem delu Evrope in rastlin (škoda, da so nešteti lokvanji že odcveteli). Od tu smo se odpeljali proti obali. Občudovali smo utrjeno srednjeveško mestece Sveti Štefan, ki je rezerviran res samo za izbrance, po pripovedovanju lokalnega vodiča je najmanjša cena nočitve čez 1.000 EUR !!!! Razveselili pa smo se Budve, ki je najbolj obiskano turistično mesto v Črnogorskem primorju. Vreme je bilo lepo, morje toplo in nekateri smo tudi zaplavali.
Po zajtrku smo se odpravili v gorato zaledje, mimo Cetinja, najstarejše črnogorske prestolnice (ogled muzeja), smo se odpravili na ogled mavzoleja na gori Lovčen. Monumentalna grobnica, kamor vodi 461 stopnic, je grob najslavnejšega in prodornega vladarja, vladike in pesnika Petra Petroviča II. Njegoša. Z vrha, kjer je nastala tudi skupna fotografija, je prekrasen pogled na Kotorski zaliv. Zdaj razumemo, zakaj je hotel biti pokopan tam. Okrepčali smo se v vasi Njeguši z pravim črnogorskim pršutom, sirom in vinom in nadaljevali vožnjo v zaliv Boka Kotorska. Vožnja je bila spektakularna, sploh srečanje dveh avtobusov na ozki in vijugasti cesti. Tudi Kotor nas je prevzel, sploh staro mestno središče in njihove ozke ulice. Prenočili smo v Hercegnovem.
Zadnji dan pa je bil namenjen Dubrovniku. Lokalna vodička je govorila slovensko, kar smo sprejeli z navdušenjem. Študirala je v Ljubljani in je poročena s Slovencem iz Cerknega. Dubrovnik je še vedno Dubrovnik; romantičen, slikovit, enkraten, sprehod po zlizanem kamnu Straduna je nepozaben. Še vedno...
Majda Ručigaj
