Po dveh koronskih letih, ko si nismo upali, niti mogli potovati kam dalj, smo letos spet prišli na svoj račun. Mogoče nas je malo držalo nazaj dejstvo, da se je februarja v Ukrajini začela vojna in niti nismo vedeli, kako bo, ampak na hitro je prišla ponudba iz agencije Oskar, da so pripravili novo destinacijo in sicer Apulijo, ki jo vsi imenujejo sončna peta italijanskega škornja.
Vsi člani in članice so bili veseli ponujene destinacije (po dveh koronskih letih smo vsi željni potovanj in novih doživetij) in prijavilo in potovalo nas je kar 87, z dvema avtobusoma do Benetk in z dvema različnima avionoma na jug Italije, do letališča Bari. Sledila je vožnja ob morju do mesteca ob obali Polignano a Mare, kjer se je rodil Domenico Modugno, znan po evrovizijski skladbi Volare (leteti), nadaljevali pa do mesta Lecce, ki ji pravijo tudi južnoitalijanske Firence. Odpeljali smo se do kraja Santa Maria di Leuca, kjer se stikata Jadransko in Jonsko morje. Ker smo zgodaj vstali in bili ves dan na poti, se je počitek v hotelu res prilegel.
Naslednje dni smo uživali v naravi in ogledu krajev na jugu Italije: Monopoli,Gagliano, Otranto, Ostuni, Locorotondo, Bari….. Moram povedati, da so ljudje tu drugačni (Italijani so nasplošno zelo glasni), upam pa si trditi, da so na jugu bolj prijazni, skromni in ustrežljivi. Očaralo nas je mestece Aerobello s svojimi truliji, neštetimi belimi hiškami v obliki panjev. Pa seveda Gravina in Matera, slikoviti mesti pod zemljo in jamski domovi nekdanjih Kapadokcev, vklesanih v starodavni rečni kanjon reke Gravina.
Vreme smo imeli vseskozi sončno in prav poletno, tako da smo skočili in se osvežili tudi v morju, ki je bilo kljub začetku oktobra še vedno prijetno toplo za kopanje.
Zadnji dan pa je bil sploh poseben. Najprej smo si ogledali veliko znamenitost Apulije Castel del Monte, edinstveno mojstrovino srednjeveške vojaške arhitekture, mogočen osmerokotni grad, ki stoji na samotnem hribu in katerega mistika še danes buri duhove. Verjetno je stara trdnjava po imenu Aedicifium navdihnila snovalce filma, da so tu delno snemali film Ime rože po romanu Umberta Eca. Nato pa smo se sprostili in uživali na posestvu prijazne Slovenke Eve, ki je že leta poročena v Apuliji. S svojo družino nas je postregla z tradicionalno italijansko hrano: fokačo, ki je pravi italijanski kruh in jo je delala pred našimi očmi, pa z olivami, s pršutom, siri, s sadjem, vinom in celo pečenim kostanjem. Res smo uživali in ji tudi zapeli. Domače in nepozabno.
Apulijo si bomo zapomnili po marsičem, po nenavadnih mestih, po dobri hrani, po skromnem in preprostem podeželju in po toplem vremenu, da smo si lahko podaljšali poletje.
Majda Ručigaj